Več preberi tukaj➡️: bit.ly/T-17-suz...
Tik pred prihodom novega modela smo še enkrat zapeljali Suzukijem jimny, ki bi moral po vseh klasičnih parametrih našega ocenjevanja dobiti slabo oceno. V osnovi je skoraj starejši od našega Gašperja, kar se pozna na prenekaterem področju.
Pa smo bili pri končni oceni vseeno radodarni, ker je razlogov za veselje veliko. Suzuki je s svojim malim terencem strašil po cestah in brezpotjih že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, tole, kar vidite na posnetkih, pa je tretja generacija. Na cestah vztraja že toliko časa kot morda le še kakšen mercedes-benz G. Ta generacija jimnyja je namreč z nami že dvajset let in čeprav so jo pred nedavnim malo prenovili ter malčku namenili sistem ESP, vse skupaj še vedno deluje staro dvajset let in zato smo na zadnjem avtosalonu že lahko potipali novega, ki pripelje naslednje leto.
Seveda, zunaj je aktualni malenkost bolj lično zaobljen in znotraj je oblikovno precej drugačen, a še vedno sila špartanski in preden se vprašate, če je to nemara Volan classic, ker se vozim z dvajset let starim avtom, ni, ker so ga ob prenovi zopet postavili v prodajne salone in ga lahko kupite. Pa boste doma imeli pravo legendo. A veste, kako v testih vedno opozarjamo, da zasloni na dotik niso najboljši, da preveč stikal voznika zmede, da na primer opozorilnik za vozila v mrtvem kotu ne deluje dobro in da je plastika trda?
Tukaj teh težav ne boste imeli. Vse štima in okolje si voznik nastavi v približno dvajsetih sekundah. Nenastavljiv volan, OK, bo pa tako. Bluetooth? Hm, najprej potrebujem radio. Zapiranje dotoka svežega zraka ni stvar pritiska stikala, temveč premika prave ročice v desno, točno tako, kot je bilo moderno pred dvajsetimi leti. Tudi sedež ni nastavljiv v stopetinosemdesetih smereh, pred vožnjo pa je nujno treba obrniti še stikalo za luči, ker samodejnih ni. Je pa pepelnik, ker je bilo to včasih moderno in bolj potrebno. Potem je treba le še obrniti ključ in prava dogodivščina se začne.
Res je, današnji avtomobili so bolj udobni, voznikov sedež je tukaj zgolj povprečen, položaj volana še kar OK in stikala so mi dejansko zelo všeč, ker so tako enostavna. Pri vožnji s takšno 'starino' šele vidiš, koliko nepotrebnih stvari je danes v avtih. Tukaj motečih elementov skorajda ni in voznik lahko ves čas uživa. Seveda so tudi lastnosti, ki me motijo; na primer, da se stekla kar precej rosijo, ker prezračevanje ni po današnjih standardih. Predvsem pa ni udoben.
Ves čas pretresa, pa četudi cesta sploh ni tako slaba. Oziroma, kar malo se zvija vse povprek. Občutek na volanu je bolj tako tako, prelahkoten za moj okus, ampak vsaj ne umeten, kot so danes. V bistvu sploh ni tako slab, če se zapeljem še en krog. Je pa jimny glasen. Zelo. V peti prestavi pri 140 km/h se boste bolj malo pogovarjali s sopotniki. Mimogrede, to je tudi največja hitrost, ki jo z 1,3-litrskim atmosferskim bencinarjem s 66 kW sploh premore. Je pa motor zakon, ker se izjemno rad vrti in še fin zvok spušča, imaš občutek, da si v nekakšnem dirkalniku. Ker je pogon v osnovi zadaj in medosna razdalja komaj daljša od konkretnega sendviča, je na spolzkem vseeno treba paziti, da rit ne prehiti nosu.
Se pa svet ustavi oziroma za jimny začne vrteti, ko zapelje na teren. Ker je ozek, majhen in lahek, je kot koza in prav predstavljam si, da bi marsikomu na odročnih krajih prišel še kako prav. Podobno kot panda, samo, da je tule malo več prostora. Ampak res malo. Ko stvari postanejo resne, je na voljo štirikolesni pogon in celo reduktor, vse na dosegu roke oziroma na pritisku gumba. In celo ESP ima, ker ga zdaj mora imeti. Na srečo izklopljiv, ker bi bila to sicer najboljša in hkrati najslabša lastnost avta. Ne bi bil tako zabaven, kot je sicer. V dneh, ko je bilo hladno, smo jimny z veseljem izkoriščali, da nas je povsem brezciljno vozil naokoli po zasneženih poteh po Pokljuki in še marsikje, premagovanje slabih podlag pa mu je bilo v izjemno veselje, ker prav nikoli ni dal občutka, da mu kaj ne paše.
Mogoče še beseda o prostornosti … Prtljažnik ima 113 litrov, ki so le delno uporabni, saj je precej visok in zelo kratek. Zaboja piva boste vanj že ne boste postavili, mogoče pokonci postavljen plato. Je pa zelo enostavno podreti obe naslonjali zadnjih dveh sedežev, seveda je prtljažnik potem bistveno večji, a se bo z vami lahko vozila le še ena oseba. Oziroma dve, če boste zložili eno naslonjalo. Manjka mu sredinska luknja na zadnji klopi, ker bi lahko daljše predmete potisnili skoznjo in bi ostal prostor za zadnja potnika. Potem bi bil sploh super, ker bi z njim lažje shajali vsak dan in ne bi bil samo za lovske izlete v gozd.
17 'jurjev' stane jimny z opremo style. Torej z najbogatejšo. Čeprav je po sodobnih standardih že povsem zastarel, je tako zanimiv, da smo se v uredništvu vsi grebli za ključe. Ker te spomni na tiste dobre čase. Saj pravim, legenda, zato tudi takšna (malce nerealna) ocena.
Негізгі бет 2017 suzuki jimny 1.3 VVT 4x4 style - test
Пікірлер: 2