Več preberi tukaj➡️: bit.ly/E-20-Toyota-RAV4-Gvate...
Osemindvajset ur trajajoča pot ni mačji kašelj! Še posebej, če se je treba zbuditi ob polnoči in jo začeti, ker se ti vedno poraja vprašanje, če bi sploh šel spat. Ampak ker veš, da je tvoj cilj tako izjemna dežela, kot je Gvatemala, ti je za spanje malo mar.
Ob pol 1 zjutraj, ko je družina sladko spala, sem umival zobe, preverjal dokumente, štel denar in se pripravljal, da me Matej in Iztok pobereta pred hišo. Začuda sta bila kar točna, očitno ju je skrbelo, da bo v Avstriji padal sneg, čeprav je bilo nebo jasno, in smo se podali na samo dobre štiri ure dolgo vožnjo do letališča v Münchnu oziroma do parkirišča, kjer smo pustili avtomobil in se s shuttlom odpeljali do terminala. To priporočam tudi vam, ker je cena parkiranja neprimerljivo nižja od tiste na letališču, mi smo dali za 2 tedna manj kot 50 evrov.
Let od tam smo pa izbrali zaradi cene, jasno. Za vse tri smo dali skupaj 700 evrov manj za karte, zato je bila odločitev logična. Potem pa kratek ’skok’ z letalom do Frankfurta, kjer smo pristali z zamudo, tekli, kot da nam gre za življenje, in se prepoteni vkrcali na najdaljši let proti Panami. Utrujeni in neprespani, a veseli, da smo letalo ujeli, smo si ob prvi priložnosti naročili pivo, pojedli najboljše kosilo na svetu, če sem zelo sarkastičen, in čimprej pričeli z gledanjem notranje strani svojih vek.
Ni šlo tako gladko, poleg vsega pa je pilot, več kot očitno iz mrzle Sibirije, klimo in prezračevanje nastavil na tako mrzlo, da smo se po dvanajstih urah leta iz aviona izkrcali na pol prehlajeni, takrat še brez koronavirusa. In še vedno neprespani, ker nihče ni uspel kaj dosti zatisniti oči, zato smo s pravim veseljem in veliko mero optimizma počakali še na zadnji, dve uri dolg let do Gvatemale.
In, evo, po 28 urah, odkar sem stopil iz svoje hiše, sem pristal na letališču v Guatemala City, porabil le 25 minut za nakup predplačniške SIM-kartice in še dodatnih dvajset za dvig denarja s skritega bankomata, pa je bil čas za prvi hotel. Pet minut vožnje z letališča nas je čakal, z recepcijo za težkimi kovinskimi vrati, najbrž neprebojnimi, soba za tri pa je bila le malce večja od domače kopalnice. Nas je motilo? Nikakor, zlezli smo na pograd in ranjeni od utrujenosti zaspali. Nevedoč, kaj vse nas še čaka … že naslednji dan.
Petnajst minut je trajala vožnja z uberjem do velikega Toyotinega centra, v katerem smo prevzeli naš testni RAV4, končala pa se je z naletom manjšega tovornjaka v našega voznika in njegov avto. K sreči ne zelo močno in le dovolj, da so leva vrata postala neuporabno skrivljena, naš voznik pa se je po petih minutah držanja za trebuh vseeno odločil, da je v redu in da bo zaplet rešil sam. Nam je seveda odleglo in nas hkrati šokiralo. Ampak smo po prevzemu avtomobila in po napotku prodajalca, naj nikomur na cesti ne trobimo, na incident pozabili in se odpravili na pot. K novemu incidentu …
Da nas je po kakšni uri vožnje od predvidenih petih ustavil policist in od nas zahteval dokument, ki ga nismo imeli, niti ni tako pomembno. Mimogrede, ob vseh soglasjih, dokumentih in potrdilih očitno nismo imeli še enega, ki so nam ga poslali naknadno, ampak se policaju ni več dalo ukvarjati z nami. Bolj pomembno je, da nas je 15-minutni pogovor v dimnih signalih s policistom najbrž časovno 'zaustavil' ravno toliko, da smo zamudili strelski obračun, in precej velika možnost je, da bi se nahajali ravno v njegovi bližini. Promet se je namreč takrat ustavil in po kakšnih 45 minutah cijazenja smo ugotovili, zakaj. Ob cesti je stal prerešetan avtomobil, okoli njega pa mrgolela druščina policistov, ki je levi bok vozila zaščitila s posebno ograjico, da ne bi dobro videli pokritih trupel ob avtomobilu. Na srečo je bil to predzadnji incident na naši poti.
Pa zadnji incident? Ja, takoj naslednji dan, saj pravim, da se je popotovanje začelo na precej bizaren način. Po obilnem zajtrku v prijetnem resortu kraja Puerto Barrios smo se na plaži odločili, da naredimo nekaj posnetkov tudi z dronom, a se je ta po kakšnih tridesetih sekundah leta odločil pristati v morju in svoje delo zaključiti. Smo ga sicer našli, oprali in tri dni sušili v rižu, a ni pomagalo. Mimogrede, kar se tiče vzhodne obale Gvatemale … Karibsko morje je na tem mestu precej nezanimivo in motno, daleč od kakšne eksotike, zato smo se raje odpravili severno proti Tikalu.
V njegovi bližini je zanimivo jezero Peten Itza, kjer smo spali. Opozorilna tabla je sicer zapovedovala, da je kopanje prepovedano, ker so v jezeru krokodili, a so nas vzpodbudne besede lastnice hotela in drugi plavalci opogumili, da smo se kopali tudi sami. In bilo je vrhunsko. Naslednji dan zgodaj zjutraj pa v Tikal, na ogled majevskih ruševin. Tikal je v najboljših časih ponujal dom okoli 90.000 prebivalcem, ki so živeli do leta 830, potem pa čudežno izginili.
Негізгі бет Автокөліктер мен көлік құралдары 2020 Ekskluzivno: Toyota RAV4 & Gvatemala (Guatemala)
Пікірлер