Italija je bila kot članica zmagovitih antantnih sil ob koncu prve svetovne vojne trdno odločena, da kljub nejevolji zaveznic, še posebej ZDA, izsili uresničitev londonskega pakta iz leta 1915, zaradi katerega je stopila v vojno. Še ta se ji je zdel premajhna nagrada za sodelovanje v vojni, zato se je v italijanski javnosti ustvarjal vtis o »pohabljeni zmagi«. Podpiralo ga je prepričanje, da mora dobiti tudi vzhodno obalo Jadranskega morja s pripadajočimi otoki in da na drugi strani Jadrana ne bi smela nastati nova močna država, temveč skupek majhnih, italijanskim interesom podrejenih državic.
Na pariški mirovni konferenci se je dilema med Wilsonovo obljubo o samoodločbi narodov na eni strani in imperialnimi interesi evropskih velikih držav na drugi, izrazito prevesila v korist interesov slednjih, določenih z londonskim paktom. Čeprav so na pariški mirovni konferenci prvič izraziteje
upoštevali tudi kriterij etničnih meja, so bili t. i. zgodovinski cilji daleč v ospredju, poleg njih pa pred etničnimi še naravni, geostrateški in gospodarski kriteriji. Jugoslovansko-italijanska meja je zaradi italijanskega izsiljevanja na pariški mirovni konferenci ostala nerešena, t. i. Jadransko vprašanje pa je postalo grožnja za mir, saj je bila Italija pripravljena svoje interese uresničiti tudi s silo. Zato je še v času pariške mirovne konference začela pripravljati teren za bilateralni dogovor, ki bi bil v njeno korist, za kar je do jeseni 1920 dobila tudi podporo Velike Britanije in Francije, ZDA pa so se umaknile v izolacionizem. Jugoslovanska delegacija pod vodstvom predsednika vlade Milenka Vesnića je na pogajanja v Rapallo odpotovala nemočna, pod pritiskom velikih sil, da pristane na vse italijanske pogoje in ob izraziti zahtevi regenta Aleksandra, da sprejme kakršenkoli dogovor in Kraljevino SHS s tem razbremeni najbolj problematične od vseh nerešenih meja novonastale države. Vodilni slovenski politiki na čelu z dr. Antonom Korošcem, tedaj ministrom za promet, so se umaknili v ozadje. Po dveh dneh pogajanj med 8. in 10. novembrom 1920, je jugoslovanska delegacija pristala na vse italijanske pogoje. Bila je v neenakopravnem in izoliranem položaju ter pod nenehnim italijanskim pritiskom. Ni imela niti redne telegrafske zveze z Beogradom. Delegaciji so Italijani ves čas prisluškovali in delali transkripte pogovorov, torej so vedeli praktično za vse pogovore in stališča jugoslovanske strani. Dogovor je bil podpisan 12. novembra 1920. Gnev zaradi podpisa je bil v Kraljevini SHS velikanski, a brez učinka. »S svojim uspehom si je Italija zagotovila naše trajno sovraštvo … Tega naša rasa ne pozabi«, so zapisali v ljubljanskem Jutru.
Po sklenitvi pogodbe so mejo začrtali na terenu, kar je trajalo vse do leta 1925. Meja je ostro zarezala v življenje prebivalstva, ki je do tedaj živelo skupaj. Na obeh straneh meje so nastale nove administrativne delitve, nova središča, prišla je vojska in obe strani sta začeli graditi sistem vojaških utrdb. Vdor drugačnih kultur je močno vplival na način življenja lokalnega prebivalstva, posledice pa so kljub spremembi meje po drugi svetovni vojni vidne še danes.
Rapalska meja je bila popravljena šele s partizansko zmago po drugi svetovni vojni, vendar je bil proces dolg, trajal je vse do sklenitve Osimskih sporazumov leta 1975. Osimsko mejo je po osamosvojitvi Slovenije Italija priznala, vendar nekatera vprašanja, povezana z njo, pušča odprta. V Italiji je navzoč močan revizionizem. Svoje rasne politike, nasilne italijanizacije slovenske manjšine
med obema vojnama, storjenih zločinov med drugo svetovno vojno italijanska država ne priznava, Jugoslovane (»slavokomuniste«) pa obtožuje za obračune z Italijani na etnični podlagi ob koncu druge svetovne vojne. Rapalska meja in njene posledice na bilateralne odnose in odnose v regiji tako vplivajo še danes.
00:00:00 Uvod (Peter Mikša)
00:07:40 Uroš Lipušček
00:20:12 Božo Repe
00:32:22 Slavko Burzanović
00: 00:49 Matija Zorn
01:02:31 Janez Grom
01:18:14 Mojca Drćar Murko
01:38:58 Razprava
Sodelovali so
: Božo Repe, Matija Zorn, Uroš Lipušček, Slavko Burzanović,
Janez Peter Grom, Mojca Drčar Murko. Pogovor je povezoval Peter Mikša.
Snemanje: Božidar Flajšman in Bojan Balkovec
Montaža in režija: Bojan Balkovec
KZitem Oddelek za zgodovino FF UL
/ oddelekzazgodovinoffun...
KZitem Zgodovina.si
/ zgodovinasi
Facebook Središče za javno zgodovino / cphljubljana
Facebook Slovenska zgodovina / slovenskazgodovina
Oddelek za zgodovino FF UL zgodovina.ff.u...
© Središče za javno zgodovino
© Slovenska zgodovina
© Oddelek za zgodovino FF UL
© Retrospektive
© RetroFest
© Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije
#OddelekzazgodovinoFFUL
#FilozofskafakultetaUniverzavLjubljani
#Slovenskazgodovina
#DepartmentofHistory
#FacultyofArtsUniversityinLjubljana
#SloveneHistory
#Središčezajavnozgodovino
#Centerforpublichistory
Негізгі бет Rapalska meja: politična ozadja, posledice v prostoru, posledice v politiki
Пікірлер